Prekinitev toplotne izolacije, pogosto uporabljena sopomenka za »toplotni prekinjevalnik«, je osnovni pojem v gradbeni znanosti in toplotnem inženirstvu, ki se nanaša na namerno vstavljanje materiala z nizko toplotno prevodnostjo v sestav, da bi prekinil sicer neprekinjen potek visoke toplotne prevodnosti. Gre za strategično »prekinitev« v sloju izolacije, ki preprečuje toplotno mostenje. Izraz lahko opisuje tako konceptualni načrt kot tudi fizični element sam. V kontekstu stavb je prekinitev izolacije ključna na vseh spojih, kjer je primarni sloj izolacije prekinjen, na primer tam, kjer betonska plošča prehaja v zunanji zid, okoli okvirjev oken in vrat ter pri strukturnih prebojih. Učinkovitost prekinitve izolacije določajo toplotne lastnosti materiala prekinitve (njegova k-vrednost), njegova geometrija (širina in globina) ter zveznost. Na primer, pri okenskem okvirju iz kovine je prekinitev izolacije trak iz poliamida, ki ločuje notranji in zunanji aluminijev del. V širšem smislu lahko vsako vrzel ali manjšo pomanjkljivost v sloju izolacije, tudi če ni namerna, opišemo kot prekinitev izolacije, kar poudarja pomembnost zveznosti za skupno učinkovitost. Cilj namernega načrtovanja prekinitve izolacije je ustvariti neprekinjeno toplotno pregrado okoli ovoja stavbe, s čimer se maksimalizira učinkovita R-vrednost celotne sestave. Ta načelo se uporablja ne le v gradbeništvu, temveč tudi v elektroniki (npr. toplotne prekinjevalnike v hladilnikih), industrijskem oblikovanju in proizvodnji aparatur za nadzor toplotnega toka, izboljšanje učinkovitosti, preprečevanje kondenzacije ter zagotavljanje varnosti in udobja uporabnikom. Pravilno podrobnosti in izvedba prekinitve izolacije sta ključni spretnosti za načrtovalce in izvajalce, ki si želijo doseči visoko zmogljive, energetsko učinkovite in trajne konstrukcije.