Najboljša rešitev za toplotno izolacijo: trakovi in obličja iz poliamida PA66GF25

Izraz »najboljša toplotna izolacija« je odvisen od konteksta, saj je najprimernejši material določen na podlagi kombinacije najnižje možne toplotne prevodnosti, zahtev posamezne uporabe in celotnih zmogljivostnih kazalnikov, vključno z vzdržljivostjo, varnostjo in ekonomičnostjo. Absolutno gledano so najboljši izolacijski materiali vakuumski izolacijski paneli (VIP) s k-vrednostmi okoli 0,004–0,008 W/m·K ter aerogeli z vrednostmi približno 0,015–0,025 W/m·K. Ti materiali dosegajo nadpovprečne zmogljivosti tako, da zmanjšajo vse tri načine prenosa toplote: prevodnost (skozi razredčen plin ali zelo porozno trdno snov), konvekcijo (z zaviranjem gibanja plina v nano-porah) in sevanje (prek opacificerjev). Vendar pa je njihov status »najboljšega« pogosto omejen zaradi praktičnih dejavnikov; VIP-ji imajo omejeno življenjsko dobo, so ranljivi na prebadanje in jih je težko prilagajati na gradbišču, medtem ko so aerogeli relativno krhki in dragi. Za večino komercialnih in stanovanjskih objektov bi lahko bila »najboljša« izolacija tista, ki uravnoveša visoko R-vrednost na palec, kot jo ponuja poliuretanska pena z zaprtimi celicami (ccSPF), ter dolgoročno zanesljivost. V industrijskih pogojih z visokimi temperaturami bi lahko najboljša izbira bili mikroporozni ploščni materiali ali silikat kalcija. Pri aplikacijah, ki zahtevajo strukturno trdnost skupaj z izolacijo, kot so npr. toplotni prekinitveni trakovi za aluminijeve profile, velja stekleno napolnjeni poliamid (PA66 GF30) s k-vrednostjo okoli 0,3 W/m·K za enega najboljših, ker optimalno uravnoveša nizko toplotno prevodnost z visoko mehansko trdnostjo in obdelovalnostjo. Zato »najboljša« izolacija ni edini izdelek, temveč tisti, ki najučinkoviteje izpolnjuje specifične kriterije toplotnih zmogljivosti, mehanskih lastnosti, požarne odpornosti, odpornosti proti vlazi, izvedljivosti namestitve, stroškov življenjske dobe in vpliva na okolje za dani projekt, kar poudarja pomembnost celostnega postopka specifikacije, osnovanega na zmogljivostih.